Kdo sem
.... tekst
V stresu nikoli ne ustvarjam
Zelo sem podobna volkovom, volkuljam. Pravijo, da so kruta bitja, vendar to govorijo le tisti, ki jih ne poznajo. Volkovi in volkulje so silno ljubeči, a tudi nevarni, kadar se čutijo ogrožene. Potrebujejo zelo veliko prostora, tudi sama ga. V sebi imam tudi precej mačjega. Zelo iskrena sem, skoraj strašljivo intuitivna, samotarska in čudaška. Oblačim se „viseče, rada nosim kape in rute“ in široka oblačila. Zelo rada plešem in igram bobne, izdelujem razna zvočila, kar govori o tem, da obožujem zvok. Glas veliko pove o človeku, zato ne zdržim v družbi cmokajočih ljudi ali tistih z zoprnim glasom. Neprekinjeno sem že vse življenje zaljubljena v veter in dež, obožujem neurja, hladne in mrzle dni, blisk in grom. Najljubši med pticami mi je krokar, rada bi poudarila, da krokar in vrana nista ista ptica kot marsikdo misli, imam pa rada tudi vrane, ki jih ljudje preganjajo, ker se ne zavedajo, da če tovrstnih mrhovinarjev ne bi bilo, bi po našem planetu gomazelo marsikaj. To so čistilci našega sveta. Malo večnost lahko poslušam veter, ki ga obožujem. Če me boste srečali med marcem in oktobrom nekje v naravi, me boste najverjetneje boso in v družbi psice, morda tudi mačka, ki se nama (sploh ponoči) pogosto pridruži na sprehodu, naloženo z zelišči, s košaro gob, kostanjev, kamni in palicami, ki jih nabiram zase in za delavnice z otročki. Otroci pravijo, da sem smešna in malo čarovniška, še bolj škratovska, a od vsega najbolj gozdna, in da veliko vem. Zaradi mojih srebrnih las me sprašujejo, če sem babica. Kadar imam kratko pristrižene, vprašajo: „Teta, si ti stric?“ Ko pa začnem govoriti o svojih doživetjih, predvsem z živalmi, izbuljijo oči in poslušajo, poslušajo, poslušajo. Meni pa se zdi, da šele začenjam zares živeti in da ne vem, kaj dosti. Vem pa, kaj je smiselno in česa ne več potrebujem, kar pa je po svoje veliko. A je to dovolj za neko površno prestavo o meni? Nič kaj posebnega nisem, le svobodnejša kot večina.
Narava je moja inspiracija
Kot punčka sem ure in ure preživela v naravi, kjer danes najraje ustvarjam in otrokom predstavljam drevesa, rastline, ustvarjalne možnosti, ki nam jih narava ponuja. Moja otroška naklonjenost polžjim hišicam, ki sem jih nabirala, zbirala, je odrasla z mano, na eni izmed delavnic izdelujemo nakit iz polžjih hišic. Iz palic, semen, raznih vrvi izdelujemo vse mogoče, tudi podobe in ustvarjamo primarne zvoke, pogosto nastane pesem. Poznam tako rekoč vsa gozdna bitja, še vedno se kot nekoč razveselim močeradov, polžkov in žabic ter kačic, naravnost obožujem žuželke, še vedno zahrepenim po višini neba, ko nad sabo zaslišim jastreba, še vedno sem ganjena ob opazovanju veveričje spretnosti, s katero skoči z veje enega na drugo drevo. In še vedno sem zaljubljena v drevesa. To so zame velike izkušnje. In vse to prenašam v svoje delo. To je moja dediščina svetu, a vendar nič ni moje, sem le v človeško utelešenje pretočena točka stvarstva, ki govori skozme. Tukaj sem, da „govorim“ ta jezik Zemlje.
Moji načrti
Trenutno sem v končnih pripravah na ustvarjalnice za otroke, ki bodo počitnice preživeli na Zvezi prijateljev mladine Maribor in na Pohorju. Decembra me čaka vilinsko spremstvo dedka Mraza, s katerim bom razveseljevala otroke v Mariboru in okolici. Končala sem zbirko pesmi za odrasle, naslovljeno Jezik(i) Zemlje, odložila sem tudi končan mladinski roman in knjigo Potovanje srca. Pripravljam knjižni izbor pravljic. Če bo vse po sreči, bom v prihodnjem letu z ekipo nacionalne televizije posnela dokumentarni film o največji slovenski bukvarni Ciproš, kjer imajo čez milijon knjig. Ob vsem tem pa rišem in slikam ter z veliko predanostjo raziskujem zvoke in ustvarjam zvočne knjige, kar je bila dolga leta moja globoka želja in potreba slovenskega knjižnega trga, ki jo sedaj zapolnjuje založba Audibook. Pripravljam tudi glasbeno predstavo v sodelovanju z mladimi slovenskimi skladatelji. Že nekaj časa se učim igrati didgeridoo. In ko pride čas, se bom odpravila tudi k mojstru v Avstralijo, kamor me že dolgo vlečeta glava in srce.