Z zvočnimi pravljicami spodbujamo otrokovo  poslušanje, čustveni odnos in učenje osnovnih izrazov. Če dojenčki dobijo slikanico, jo hočejo dati v usta, s čimer se njihov fokus od poslušanja preusmeri v motoriko. Hoteli jo bodo žvečiti ob poslušanju besed in gledanju slik. To so prvi stiki, ki se jih ne smemo ustrašiti. Zvočne pravljice omogočajo, da otrok opazuje naš odziv na posamezne slišane glasove, obenem pa se na njih skoncentrira. 

Možno je, da dojenček do 3 meseca starosti ne bo kazal nobenega interesa za poslušanje. Vendar nič zato, poskusite drugi dan, tretji, naslednji teden … Ravno zato so zvočne pravljice še toliko boljša rešitev, saj omogočajo ponavljanje.

​

Pomembno je, da ne pripovedujemo besed v pomanjševalnicah, kot npr. hišica, avtomobilček, krokodilček, prstek … Opisujmo tudi besede, za katere mislimo, da jih otrok ne bo razumel. Odrasli recimo mislimo, da je beseda gorila pretežka in jo raje zamenjamo z opico. Vendar ne, tako kot jo bo večkrat slišal, tako si jo bo zapomnil.

 

Zvočno pravljico lahko ustavimo in dovolimo otroku, da  si izmišljuje svojo zgodbo. Pomembno je, da ga spodbujamo tudi k oponašanju zvokov, prepoznavanju slednjih. Ponavljanje besed krepi jezikovni razvoj.